Šest let

Čas ima sposobnost hkrati minevat hitro in se ne premaknit niti za minuto. Pred šestimi leti je umrla Darja. Par mesecev po petdesetem rojstnem dnevu, manj kot šest mesecev po diagnozi levkemije. Obstaja en trenutek v času, ko je zdravnica že izrekla sožalje, ko je bil svet že neprepoznavno drugačen ampak bolečina še ni prevzela vsake celice telesa. In potem pride realnost novega življenja, v katerem s Tajo nimava več mame in Ivan ostane edini starš. Bolezen zavzame toliko prostora, da se zgubiš v njej, v nesigurnosti, v življenju kjer je naenkrat vse drugače ampak dnevi tečejo dalje s službami in opravki. Danes bi verjetno naredila dosti stvari drugače. Več bi se pogovarjala in spraševala. Vzela bi si več časa. Drugače bi povedala Taji. Takrat se je smrt zdela nepredstavljiva.

Zdaj ni nepredstavljivo skoraj nič več. V zadnjih petih letih je smrt prišla prevečkrat, da me/nas ne bi spremenila. V Chamuli, v cerkvi ki ni taprava cerkev, sva prižgala svečke. Za Darjo, za Mihovo mami Taši, za Marjana, za staratkota, za strica Frančka in teto Cilko. Smrt spremeni vse. Ti pa tudi da dovoljenje, da življenju vsaketoliko pokažeš sredinca in delaš malo bolj po svoje. V tolažbo si mislim, da bi našim to bilo všeč.